Osebe, ki imajo Aspergerjev sindrom

Aspergerjev sindrom se pojavi v otroštvu. Gre za motnjo avtističnega spektra, pri čemer je pomembno vedeti, da avtizem predstavlja nevrološko-biološko razvojni sindrom. Posameznika pomembno zaznamuje oziroma vpliva na vsa področja njegovega življenja – na to, kako dojema svet, kako komunicira z drugimi, kako se vede in podobno.

Aspergerjev sindrom

Motnje avtističnega spektra

Poznamo različne motnje avtističnega spektra, med katere spada tudi Aspergerjev sindrom. Ime je dobil po pediatru Hansu Aspergerju, ki ga je prvi raziskoval oziroma opazoval njegove sindrome pri otrocih. V prvi vrsti se simptomi kažejo na področjih delovanja kognitivnih funkcij, komunikacije in socialne interakcije, na katerih prihaja do različnih motenj, ki so lahko pri različnih posameznikih bolj ali manj izražene. Zaradi tega, ker se pri vsakomur simptomi izražajo nekoliko drugače, avtizem zahteva individualno obravnavo, hkrati pa je to tudi razlog, da ga je včasih težko prepoznati in diagnosticirati. Kljub temu pa diagnoza avtizma v svetu postaja vedno bolj pogosta.

Poleg omenjenega sindroma med motnje avtističnega spektra pa spadajo še:

  • (klasični) avtizem,
  • nespecifična razvojna motnja,
  • otroška dezintegrativna motnja,
  • Rettov sindrom.

Aspergerjev sindrom

Aspergerjev sindrom je ena od motenj avtističnega spektra. Povzroča predvsem težave pri socialni interakciji, pri čemer posameznik kaže določene primanjkljaje. Gre za medicinsko diagnozo, za katero vzrokov žal še ne poznamo, zdravi pa se ga z različnimi terapijami, s katerimi se predvsem skrbi za to, da je posameznik s to motnjo zmožen samostojnega življenja.

avtizem

S pravilno vodeno vedenjsko terapijo se da težave močno omiliti oziroma celo tako zelo, da okolica sploh ne ve zanje. Pomembno pa je, da se diagnozo opravi čim prej, saj tako lahko bolje razumemo otrokovo vedenje ali njegove odzive ter mu tudi lažje pomagamo pri vključevanju v družbo in komunikaciji z drugimi. Takšnega otroka je prav tako možno naučiti upoštevanja meja in ustrezne komunikacije, pa tudi odgovornosti in izražanja čustev, le veliko več truda in razumevanja je potrebnega za to. Pri tem naj vas nikar ne bo strah pomoči strokovnjakov, saj tudi oni hočejo vašemu otroku le najbolje.